Pogosta vprašanja

Podatki o opredelitvi so zabeleženi v elektronskem registru opredeljenih darovalcev. Podatek o darovanju je do smrti opredeljene osebe neviden. Do podatka lahko dostopa le zdravnik – transplantacijski koordinator, ki ima na svoji profesionalni kartici posebno pooblastilo, vendar šele, ko se v register vpiše čas smrti. Pred dokazano in vpisano smrtjo vpogled v register za posamezno osebo ni mogoč.

Zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv, uradni krajši naziv Slovenija-transplant (ST), je javni zavod, neprofitna organizacija, ki deluje pod okriljem Ministrstva RS za zdravje. Temeljna naloga zavoda je koordiniranje, nadzor in spodbujanje celotnega transplantacijskega programa.

Transplantacijski program je nacionalni program, ki vključuje vse aktivnosti na področju presaditev organov in tkiv. Mednje sodijo pridobivanje organov in tkiv, razvijanje tehnik zdravljenja, spremljanje in uvajanje novosti, mednarodna izmenjava organov in tkiv ter natančna evidenca celotne dejavnosti. Pomembni dejavnosti sta tudi povezovanje z drugimi strokami ter promocija programa med strokovno in laično javnostjo.

Transplantacijska dejavnost je določena z zelo natančnim zakonodajnim okvirom. Slovenija-transplant vodi dejavnost z upoštevanjem načel učinkovitosti, transparentnosti, nekomercialnosti, prostovoljnosti ter vzpostavlja visoke etične in profesionalne standarde.

Zavod organizirano deluje od leta 1998. Program transplantacij pa se je v Sloveniji začel že leta 1969, ko je bil ustanovljen laboratorij za tipizacijo tkiv, leta 1970 pa je bila opravljena prva presaditev ledvice živega darovalca pri nas.

Ustanovitelj Slovenija-transplanta je Vlada RS.

Slovenija-transplant je vključen v mednarodno organizacijo Eurotransplant (ET), ki poleg Slovenije združuje še sedem evropskih držav: Nemčijo, Avstrijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg, Hrvaško in Madžarsko. Slovenija je postala članica 1. januarja 2000.

ET je neprofitna organizacija, ki pokriva področje s 135 milijoni prebivalcev. Sedež ET je v Leidnu na Nizozemskem. Cilj ET je doseči najboljšo možno uporabo dragocenih organov, izbrati najbolj primernega prejemnika na čakalnem spisku, izboljšati rezultate na podlagi analiz transplantacijskih podatkov in spodbujati pridobivanje organov.

Prav tako ST na raziskovalni in izobraževalni ravni sodeluje v mednarodnem okolju kot partner pri več evropskih projektih s področja osveščanja javnosti o darovanju, sodelovanja z mediji, izobraževanja strokovnjakov, izboljšanja donorskih programov, izmenjave organov in tkiv ter sodelovanja med evropskimi državami.

Transplantacijski centri vseh držav članic Eurotransplanta redno sporočajo seznam vseh aktivnih bolnikov, ki se uvrstijo na čakalno listo za presaditev organa (ledvice, srca, jeter, pljuč, trebušne slinavke, črevesa) v centralno bazo pacientov v ET. Imena bolnikov z vsemi potrebnimi podatki so shranjena v centralnem računalniku. Prav tako vse države članice centralo ET obveščajo o umrlih darovalcih oz. organih, ki so na voljo.

V ET za vsak razpoložljiv organ računalniško izberejo najprimernejšega prejemnika. Za izbiro uporabljajo poseben program, ki poleg medicinskih kriterijev upošteva še bližino transplantacijskega centra, čas čakanja na organ oz. posebne pogoje: nujnost presaditve, tkivno skladnost, prednost ima tudi čakajoči otrok. Izredno pomembno je upoštevanje načela pravičnosti: pogoji, ki jih računalnik upošteva, so enaki za vsakega bolnika na določenem čakalnem spisku in so vedno objektivni. Tako imajo vsi bolniki na čakalnem spisku enake možnosti za prejetje določena organa.

Rezultat opisanega sodelovanja je uravnotežena izmenjava organov. Vsa ledvica, srca in jetra, ki jih darujemo v Sloveniji, ostanejo v Sloveniji, če le imamo primernega prejemnika na čakalnem spisku. Pljuč trenutno ne presajamo v Sloveniji, ampak bolnike pripravimo na operacijo in zdravimo po transplantaciji pri nas. Transplantacijo izvedejo v AKH na Dunaju, kjer je odlično poskrbljeno za naše bolnike. Pankreas zaenkrat pri nas presajamo le v kombinaciji z ledvico. Ker črevesa še ne presajamo, te organe vedno ponudimo ET. Če je potrebna presaditev črevesa, se našega bolnika pripravi in pošlje v katerega najbolj uglednih centrov v Evropi.

Izjemoma moramo organ oddati, če imajo ravno takrat drugje v ET bolnika, ki čaka na nujno presaditev srca, pljuč ali jeter. V zameno dobimo tudi mi iz  ET ponudbe za srca, pljuča in jetra. Če katerega od teh organov potrebujemo v Sloveniji za nujno presaditev, ga dobimo iz ET v najkrajšem možnem času.

Dejavnost določa Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT) Ur. list RS št. 12/11.02.2000, ki v 22. členu opredeljuje, da je ena od nalog Slovenija-transplanta sodelovanje s sorodnimi nacionalnimi in transnacionalnimi sistemi s področja presajanja organov. Izmenjavo organov opredeljuje tudi Pogodba o sodelovanju med Slovenija-transplantom in mednarodno fondacijo Eurotransplant.

Vsak odvzeti organ ali tkivo je registriran/o, prav tako tudi bolnik, ki je organ/tkivo dobil. Če je presaditev organa izvedena zunaj Slovenije, lahko v interni bazi podatkov ET preverimo, ali je bil organ presajen, kateri bolnik je bil prejemnik (prejemnik je označen samo s šifro) in v katerem transplantacijskem centru.

Tudi vsako potovanje organov čez mejo v katerokoli smer (ne glede na to, ali potuje sam ali s spremstvom) je registrirano pri upravi MNZ. Vsi izpisani dokumenti se skrbno varujejo v Slovenija-transplantu.

Aktualne podatke lahko najdete na spletni strani Slovenija-transplanta pod zavihkom Statistike.

Presaditev srca, pljuč ali jeter je potrebna, ko so izčrpane vse druge možnosti zdravljenja, bolnikovo zdravstveno stanje pa je tako ogroženo, da kljub zdravljenju organ nedvoumno propada. Le pri končni odpovedi delovanje obeh ledvic obstaja tudi nadomestno zdravljenje z dializo.

Za uvrstitev na čakalno listo ter posledično presaditev organa pri bolniku s končno odpovedjo delovanja organa mora biti izpolnjenih več zdravstvenih pogojev in drugih kriterijev glede skladnosti. Prvi pogoj je, da so preostali organi bolnika dovolj dobri, da bodo po presaditvi usklajeno delovali. Bolnik ne sme imeti malignega obolenja, vsaka bolnikova okužba mora biti ozdravljena pred presaditvijo organa. Bolnik mora biti psihično dovolj trden, da bo dobro sodeloval pri nadaljnjem zdravljenju. Tudi določene virusne okužbe so lahko ovira pri uvrstitvi na čakalni spisek za presaditev organa. Različni transplantacijski centri imajo različne starostne omejitve, ki se razlikujejo glede na različne organe in tkiva. Starostne omejitve pri nas načeloma ni, saj se za presaditve odloča posamično glede na psiho-fizično stanje in socialno kondicijo bolnika. Obstajajo tudi donorski programi »starejši za starejše« bolnike.

Darovalec je lahko tako rekoč vsak. Pomembno je le, da je zdrav in da ni nosilec nobenih infekcijskih bolezni oz. da nima maligne bolezni, ki bi se lahko s presajenim organom ali tkivom prenesla.

Omejitev predstavlja tudi starost, ki je za različne organe različna. V Sloveniji presadimo ledvica darovalcev, ki ne presegajo 65 let, srca darovalcev, ki ne presegajo 50 let, in jetra darovalcev, ki ne presegajo 60 let. Zgornja starostna meja je odvisna tudi od tega, koliko izkušenj ima določeni transplantacijski center; tisti z več izkušnjami pogosto uporabijo tudi manj idealen organ, pa kljub temu dosegajo solidne rezultate pri zdravljenju. Tako v nekaterih transplantacijskih centrih za oceno ustreznosti jeter nimajo starostne omejitve, da le organ dobro deluje. Starost je manj omejujoče merilo za nekatera tkiva, npr. roženico.

Ne, organe in tkiva lahko darujejo tako umrli kot živi darovalci. Darovalci po potrjeni možganski smrti lahko darujejo vse organe in vsa tkiva, ki se danes uporabljajo za presaditve, medtem ko lahko živi darovalci darujejo le tkiva, ki se obnavljajo (kostni mozeg in kožo), od organov pa ledvico, del pljuč, del jeter in del tankega črevesa.

Za darovanje organov po svoji smrti se lahko odloči tudi mladoletna oseba, vendar šele po dopolnjenem 15. letu starosti.

Živemu otroku se lahko odvzamejo samo tkiva, ki se obnavljajo in to samo iz posebno upravičenih razlogov. Zato je poleg dovoljenja skrbnika potrebna odobritev etične komisije za presaditve. Poseg pa je mogoče izvesti le, če se s tem strinja tudi otrok.

Organi in tkiva umrlega otroka se lahko odvzamejo le, če v to privoli zakoniti zastopnik, razen če se je otrok, ki je bil starejši od 15 let, za časa življenja že opredelil za darovanje po smrti.

Če se za časa življenja pokojni ni izrecno opredelil proti darovanju, se transplantacijski koordinator po ugotovljeni možganski smrti pogovori s sorodniki umrlega. Če ti v imenu pokojnika nimajo zadržkov, lahko steče postopek za odvzem organov in presaditev.

Vsakdo, ki želi darovati svoje organe po smrti, lahko voljo izrazi pisno pred pooblaščeno osebo in z njegovim dovoljenjem bo ta odločitev lahko nevidno zapisana na kartici zdravstvenega zavarovanja.

Izrecna opredelitev proti se lahko pove v krogu sorodnikov. Svojci imajo zelo pomembno vlogo tudi takrat, ko na kartici ne bo vpisan podatek o opredelitvi. V pojasnilnem pogovoru bodo imeli svojci možnost povedati pokojnikovo ustno opredelitev in s tem darovanju nasprotovati.

Vsak, ki želi po smrti darovati organe in tkiva za presaditev, lahko svojo odločitev izrazi pri pooblaščeni osebi na enem od pooblaščenih prijavnih mest: na sedežu Slovenija-transplanta, na ZTM, na večini območnih enot Rdečega križa ter v nekaterih bolnišnicah, zdravstvenih domovih in lekarnah. Posodobljen seznam pooblaščenih mest je objavljen na spletni strani Slovenija-transplanta. Tam izpolni poseben obrazec (pristopno izjavo). Pooblaščena oseba preveri njegovo identiteto in jo s podpisom potrdi. Izjavo pošlje v priporočeni obliki na Slovenija-transplant. Podatki se vnesejo v Slovenski register opredeljenih darovalce organov in tkiv po smrti, ki je v elektronski obliki, podatki pa so vezani na kartico zdravstvenega zavarovanja, kjer so zapisani nevidno ter bodo dostopni šele po smrti posameznika.

Darovalec ima vso pravico in tudi možnost, da svojo prvotno odločitev o posmrtnem darovanju organov in tkiv prekliče. To lahko stori na istih mestih, kjer je možno izraziti opredelitev za darovanje (gl. prejšnji odgovor).

Enako kot oporoka, podpisana pri notarju.

Ne. Eno poglavitnih načel darovanja organov je popolna anonimnost. Darovanje organov in tkiv je humano in etično-moralno dejanje posameznika. Temelji na neprofitnosti in prostovoljstvu. Darovalec svoje organe daruje zaradi želje po pomoči drugemu.

Živi darovalec lahko daruje le tiste organe, ki jih lahko pogreši oz. brez katerih lahko normalno živi naprej. Primere, ki vključujejo žive darovalce, obravnava in ne/odobri etična komisija za presaditve. Pri presaditvi od živih darovalcev morajo biti izpolnjeni tudi drugi medicinski in psihološki kriteriji. Živi darovalec podari lahko eno ledvico, del pljuč, del jeter ali del tankega črevesa. Daruje lahko tudi tista tkiva, ki se obnavljajo: kostni mozeg, tudi kri in spolne celice. Darovanje krvi ali spolnih celic obravnavajo posebni predpisi.

Umrli darovalec lahko daruje vse organe in tkiva, ki jih danes presajamo. To so: srce, pljuča, jetra, ledvici, tanko črevo in trebušna slinavka, od tkiv pa kostni mozeg, roženici, kosti, sklepe, vezi, žile, srčne zaklopke, kožo.

Po zakonu lahko živi darovalec daruje dele svojega telesa le ljudem, s katerimi je genetsko, sorodstveno ali emocionalno povezan. Da bi preprečili morebitne zlorabe (preprodajo organov, izkoriščanje materialnih in socialnih stisk posameznikov), mora vsak primer tovrstnega darovanja obravnavati etična komisija za presaditve.

Da. Če le ni prevelike neskladnosti v velikosti organa.

Da, če ni prevelike neskladnosti v velikosti. Vsekakor pa imajo za organe umrlega otroka prednost prejemniki, ki so otroci.

Živi darovalec si lahko pred posegom premisli in ne daruje dela/ov svojega telesa.

Če se človek za časa svojega življenja ni opredelil proti darovanju svojih organov po smrti, se njegove organe lahko odvzame po pojasnilnem pogovoru s sorodniki, če njegovi sorodniki v imenu umrle osebe temu ne nasprotujejo. Če sorodniki pokojnika nasprotujejo darovanju, se ne izvršijo nobeni postopki za odvzem organov oz. tkiv.

Tujim državljanom, ki so umrli pri nas in za katere ni znano, ali so darovalci ali ne, se lahko odvzame organe izključno v primeru, če se njihovi sorodniki strinjajo in podajo soglasje za odvzem.

Opredelitev v slovenski register darovalcev velja samo, kadar oseba umre v Sloveniji. Če državljan Slovenije umre v tujini in so izpolnjeni vsi medicinski pogoji za darovanje organov in tkiv, zdravniki skušajo stopiti v stik s sorodniki umrlega. V primeru da vzpostavijo stik, opravijo pojasnilni pogovor in prosijo za dovoljenje za odvzem organov. Če sorodniki nasprotujejo odvzemu, se odvzem ne izvede.

Vsaka država ima svoje zakone in pravila, ki jih morajo dosledno upoštevati. Tudi države, ki za svoje državljane sorodnike o odvzemu le obveščajo, za tuje državljane vedno pridobijo dovoljenje sorodnikov. Opredelitev v slovenski register darovalcev velja samo, kadar oseba umre v Sloveniji, zato je odločilno, da odločitev posameznika poznajo tudi njegovi sorodniki.

Z zakonom je določeno, da se tkiva lahko odvzame tudi splavljenim zarodkom oz. plodom, vendar le s predhodno privolitvijo matere.

Opredeljenega darovalca nihče vnaprej ne izloči iz programa. Če pride do možnosti darovanja po smrti, se oceni, ali je umrla oseba primerna za nadaljnje preiskave in postopke. Za takojšnjo odločitev proti darovanju sodijo bolezni, ki ogrožajo delovanje organov ali pa ogrožajo prejemnika. Svojih organov ne more darovati človek, ki ima neozdravljivo infekcijsko bolezen, maligno obolenje ali če je v rizični skupini glede na način življenja in bi obstaja možnost virusne okužbe. Neozdravljive infekcijske okužbe, nalezljive bolezni, maligna obolenja in virusne okužbe predstavljajo absolutne kontraindikacije za odvzem in presaditev.

 [/expand

Ali darovalec lahko vpliva na to, da po smrti njegove dele telesa presadijo izključno državljanom Slovenije?

Ne, darovalec ne more v nobenem primeru vplivati na to, da bi dele njegovega telesa presadili izključno državljanu/om Slovenije, ker je slovenska nacionalna transplantacijska mreža vključena v področje izmenjave organov in tkiv Eurotransplant (ET). Prejemnika/e njegovega ali njegovih organov se določi po računalniški obdelavi podatkov v centrali ET.

Dele telesa lahko odvzamejo zdravniki takrat, ko je po vseh predpisih, pravilnikih in protokolih ugotovljena možganska smrt. Organi morajo biti funkcionalni in do odvzema ustrezno prekrvljeni. Za tkiva ni nujno, da so prekrvljena, vendar morajo biti v dobrem stanju. Darovalec ne sme imeti nobenih nalezljivih bolezni ali okužbe. Pokojnik se je moral kot darovalec opredeliti za časa življenja. Če pokojni ni darovalec, vendar se za časa svojega življenja ni izrecno opredelil proti darovanju, se transplantacijski koordinator pogovori s sorodniki umrlega. Če ti odvzemu organov in tkiv ne nasprotujejo in dajo soglasje, se odvzem lahko opravi, v nasprotnem primeru se organov ne more odvzeti.

Če je na darovalčevem truplu odrejena sodna obdukcija, mora transplantacijski koordinator pred odvzemom organov dobiti dovoljenje preiskovalnega sodnika. V tem primeru ima zdravniška ekipa za odvzem organov natančna navodila, kako mora izvršiti odvzem in katere podatke mora zabeležiti.

Možgani so vitalni organ človeka in ključen »sistem«, ki opredeljuje življenje. Pri možganski smrti gre za dokončno oz. nepovratno odpoved delovanja celotnih možganov, tako možganskega debla kot skorje. Človek z odmrlimi celotnimi možgani več nima nikakršne možnosti okrevanja ali spremembe oz. izboljšanja stanja in je mrtev. Ko posamezniku dokončno odpovedo možgani, tudi njegovi preostali organi začnejo hitro odmirati. Pri posamezniku z diagnosticirano in potrjeno možgansko smrtjo je mogoče z medicinsko-tehničnimi aparati umetno vzdrževati delovanje in pretok kisika do drugih organov: srca, pljuč in jeter. Vzdrževanje dihanja z respiratorjem in dovajanje kisika do srca ustvarja lažni vtis, da je pokojni še živ. Pokojni ni pri zavesti niti ne čuti nobene bolečine.

Možgansko smrt kot smrt posameznika so sprejele tudi vse večje verske skupnosti sveta.

Vzrokov za možgansko smrt je več. Lahko nastopi kot posledica poškodb s krvavitvami ali z obtolčeninami možganov; odpoved lahko povzročijo spontane možganske krvavitve ali urgentna stanja, ki nastanejo zaradi sprememb na možganskem žilju. Možganska smrt nastopi tudi zaradi pomanjkanja kisika v možganih (zadušitev, zastrupitev, srčni zastoj). Vzrok za možgansko smrt so lahko tudi rakaste tvorbe v predelu možganov.

Možgansko smrt potrdi komisija treh zdravnikov: dva neodvisno ugotavljata možgansko smrt s kliničnimi testi, tretji pa je specialist, ki možgansko smrt ugotavlja z eno od instrumentalih preiskav. Diagnostika in potrjevanje smrti lahko izvajajo izkušeni in visoko strokovni specialisti le v bolnišnici s sodobnimi medicinsko-tehničnimi aparati.

Postopek za ugotavljanje možganske smrti je zakonsko natančno predpisan, zato je smrt vedno z gotovostjo ugotovljena. Ugotavljanje možganske smrti ureja poseben pravilnik v zakonu. Po tem pravilniku možgansko smrt ugotavlja in potrdi skupina treh zdravnikov specialistov, ki izvede tako predpisane klinične teste kot tudi instrumentalne preiskave. Če klinični testi nakazujejo možgansko smrt, se začne prvo izvajanje instrumentalne preiskave. Če oboje nakazuje možgansko smrt, se celotne preiskave ponovijo po preteku 6 ur. Časovni razmik velja pri starejših od 12 let; za mlajše pa velja daljši časovni razmik.

Da, ekipa treh zdravnikov, ki ugotavlja možgansko smrt, poleg kliničnih testov opravi tudi eno od dveh instrumentalnih preiskav. Možgansko smrt lahko tako ugotavljajo s pomočjo scintigrafije, s katero preverijo prekrvljenost možganov, ali s pomočjo EEG-ja, ki meri električno aktivnost možganov.

Ko je pri človeku nastopila možganska smrt, začnejo njegovi organi zelo hitro propadati. Če nameravamo organe ohraniti za presaditev, je potrebno delovanje teh organov vzdrževati z aparaturami in zelo močnimi zdravili. Zato je potrebno takoj začeti vzdrževati umetno dihanje, krvni obtok, temperaturo in tekočinsko ter elektrolitsko ravnotežje. Le na ta način je zagotovljena zadostna prekrvljenost organov, ki bi jih lahko presadili. Prekrvljenost organa je temeljni pogoj za to, da bo organ tudi po presaditvi lahko normalno deloval naprej. Žal pa tovrstno umetno vzdrževanje kljub največjim naporom lahko traja le kratek čas, saj možgani, ki so za časa življenja odgovorni za uravnavanje vseh življenjskih funkcij, ne delujejo več. Ko vzdrževanje krvnega obtoka ni več možno, tudi organi ne ustrezajo zahtevanim standardom za presaditev, zato je razumljivo, da je potrebno čim prej urediti vse pogoje za odvzem organov.

Prav zato se tako medicinskemu osebju kot svojcem umrlega prihrani veliko truda in bolečine, če se za posmrtno darovanje organov človek opredeli že za časa življenja. V tem primeru obe strani, ki sta udeleženi v pojasnilnem pogovoru o darovanju, jasno poznata voljo pokojnika.

Za presaditev organov je potrebno, da so organi v telesu mrtvega darovalca do odvzema dobro prekrvljeni in da je njihovo delovanje brezhibno. Takšno stanje pa nastopi le po možganski smrti, po kateri se je uspelo vzdrževati organe dobro prekrvljene. Do tega pride, ko smo bolnika zaradi poškodbe možganov, možganske kapi ali možganske okvare, ki je nastala zaradi drugega vzroka, zdravili v intenzivni terapiji in možganov kljub intenzivnemu zdravljenju nismo uspeli rešiti.

Če bolnik umre zaradi drugih vzrokov (ko smrt povzroči prenehanje delovanja srca), istočasno tudi vsi ostali organi niso več prekrvljeni in zato niso več uporabni za presaditev. Pač pa je drugače z nekaterimi tkivi, ki jih lahko odvzamemo tudi 6–12 ur po prenehanju bitja srca, npr: kosti, koža, roženice, srčne zaklopke, nekatere žile, …

Načeloma omenjene zasvojenosti niso kontraindikacije. Preverja pa se vedno posamezno od primera do primera, saj je zasvojenost lahko kontraindikacija za posamezen organ, saj zaradi dolgotrajnega uživanja neželenih snovi organ slabše deluje.

Zasvojenost je bolj pomembna zaradi načina življenja. Za to je kontraindikacija za odvzem organov

zasvojenost z intravenskimi drogami, ker to prinaša možnost okužbe z nevarnimi virusi.

Organe in tkiva darovalca odvzame strokovno usposobljena ekipa kirurgov. Kirurgi, ki opravljajo odvzeme, so (izmenično) v 24-urni pripravljenosti, saj je čas in kraj odvzema vedno nepredvidljiv in urgenten. Za odvzem izvejo le nekaj ur pred posegom. V ekipi so tako zdravniki kot tudi sestre. Srce in jetra pa pogosto odvzame tisti kirurg, ki bo pozneje opravil presaditev, ali pa kdo iz njegove ekipe.

V Sloveniji lahko odvzeme organov opravljajo izključno javni zavodi, ki so kadrovsko in prostorsko ustrezno opremljeni. Poleg Kliničnega centra v Ljubljani so donorske bolnišnice v Mariboru, Celju, Murski Soboti, na Ptuju, Jesenicah, v Slovenj Gradcu, Izoli, Novi Gorici in Novem mestu. Presaditve organov se opravljajo v transplantacijskem centru v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer se presaja tudi kostni mozeg. Nekatera druga tkiva, pridobljena od mrtvih darovalcev, pa presajajo tudi druge večje bolnišnice v Sloveniji.

Celotna zdravstvena ekipa, ki opravlja presaditve, je po specializaciji enaka kot za druge kirurške posege na določenem organu in je strokovno še posebej usposobljena.

V večjih državah kot je Slovenija, kjer je tovrstnih posegov več, imajo posebne oddelke za transplantacijo in tudi bolj specializirane zdravniške ekipe. Naši kirurgi pa opravljajo tudi ostale operacije, za katere so usposobljeni.

Zdravniki, ki opravljajo presaditve, so vsi specialisti posameznih kirurških strok. Za delo, ki vključuje tudi presajanje organov in tkiv, se usposabljajo v času podiplomske specializacije. Kasneje se izobražujejo tudi v tujini v odličnih transplantacijskih centrih ter z obiski seminarjev, delavnic, konferenc in drugih vrst izobraževanja. Transplantacijska medicina se namreč zelo hitro razvija in stalno izobraževanje je nujno potrebno.

Odvzete organe mrtvega darovalca, ki so konzervirani, kirurška ekipa vsakega posebej sterilno shrani v hladnem mediju v transportno embalažo, ki je toplotno izolirana. Organe, ki jih presadijo v Kliničnem centru Ljubljana, do presaditve enako shranjene hranimo v posebnem hladilniku operacijskega bloka.

Če pride ponj tuja kirurška ekipa, shranjen organ odnese s seboj. Na enak način shranjene organe dobivamo iz Eurotransplanta.

Organe, ki potujejo brez spremstva, centralni transplantacijski koordinator (CTK) odpremi po posebnem postopku. Če morajo na transport čakati, jih CTK shrani v posebnem hladilniku operacijskega bloka.

Za predajo oz. transport organov je vedno odgovoren CTK. Ta mora dodelitev vsakega organa zabeležiti v posebnih dokumentih.

Kadar pošiljamo tkiva (srčne zaklopke, celice trebušne slinavke) iz Slovenije, je postopek enak.

Kosti porabimo doma, odvzemajo in v svoji banki jih shranjujejo ortopedi. Kožo odvzemajo in v svoji banki shranjujejo plastični kirurgi. Roženice odvzemajo in do presaditve hranijo okulisti. Ko bo začela delovati nacionalna očesna banka, bodo do vsaditve shranjene tam. Tudi pri tkivih so odvzemi in presaditve registrirane.

Ustrezno shranjene (»konzervirane«) organe odpremimo v posebnem toplotno izoliranem vsebniku (»kontejnerju«, »škatli«) ne glede na to, ali poteka transport po Sloveniji ali prek državne meje.

Transport organov prek državne meje je strogo zaščiten in dokumentiran. Obstaja več predvidenih načinov:

• naša zdravniška ekipa odide v tuj center na odvzem in ob vrnitvi odvzeti organ prinese v Slovenijo;
• tuja ekipa pride v Slovenijo na odvzem in ob odhodu odnese s seboj iz Slovenije odvzeti organ;
• organ lahko potuje brez spremstva:
  • v Slovenijo ali
  • iz Slovenije.

Pošiljka organa je vedno označena na predpisan način ne glede na to, ali potuje sama ali s spremstvom. Za vsak prehod zdravniških ekip ali vsakokratno pošiljanje organa čez državno mejo pisno obvestimo Ministrstvo RS za notranje zadeve. Če gre za prehod ali pošiljanje prek cestnega omrežja, ministrstvo obvesti določeni mejni prehod. Kadar gre za letalski prevoz, poleg Ministrstva RS za notranje zadeve istočasno pisno obvestimo vse letališke službe (carino, službo za varnost in zaščito, letališko policijo). Če pošiljamo organ brez spremstva, pa še posebej obvestimo letalskega prevoznika. Podatki o prehodu ekip ali o pošiljanju organov prek državne meje so shranjeni v Slovenija–transplantu, prav tako pa tudi vedno na Ministrstvu RS za notranje zadeve.

Odkar je Slovenija vključena v mednarodno transplantacijsko mrežo Eurotransplant, teče izmenjava organov le med centri ET in Slovenijo, in to vedno prek centralne pisarne Eurotransplanta, ki je tudi logistični center. Tudi če kdaj dobimo kak organ iz države, ki ni vključena v ET, teče povezava prek centralne pisarne ET.

Posamezni organi so uporabni za presaditev toliko časa, dokler so še dobro prekrvljeni. Ta čas je običajno zelo kratek, ker možgani ne delujejo več, umetno vzdrževanje funkcij organov pa je zelo težko delo. Zato je nadvse pomembno, da postopek za odvzem steče čim prej. Tkiva so primerna za presaditev tudi še 6 do 12 ur po smrti in ni potrebno, da so prekrvljena.

Nikakor ni vseeno, komu zdravniška ekipa presadi odvzeti organ. Če želimo, da bo prejemnikovo telo organ sprejelo in bo organ v njem deloval še dolgo časa, mora biti organ čim bolj skladen s prejemnikovim telesom. Za nekatere organe je dovolj le skladna krvna skupina, velikost, za druge (npr. za ledvica) pa je potrebna večja tkivna skladnost. Nasprotno za večino tkiv te omejitve ne veljajo.

Preizkuse tkivne skladnosti in  tipizacijo tkiv opravljajo v Centru za tipizacijo tkiv, ki deluje v okviru Zavoda RS za transfuzijsko medicino. Služba deluje 24 ur na dan.

Po smrti zdravniki darovalcu odvzamejo bezgavko in krvni vzorec, ob odvzemu organov pa še del vranice. Vse vzorce dostavijo dežurnemu osebju v laboratoriju, kjer določijo fenotip HLA in opravijo navzkrižne preizkuse med darovalcem in možnim prejemnikom.

Da, krvne in druge biološke vzorce vsakega darovalca laboratorijsko testirajo in ugotovijo, ali je nosilec kakršnih koli nalezljivih bolezni, bakterijskih ali virusnih okužb. Ugotavlja pa se tudi morebitna prisotnost malignih obolenj.

Po darovalčevi smrti je potrebno oceniti delovanje darovalčevih organov s kliničnimi, laboratorijskimi in instrumentalnimi preiskavami. Odvzamejo in presadijo se vedno le tisti organi, za katere se predvidi na osnovi izvidov in preiskav, da bodo lahko po presaditvi dobro delovali.

Vsakdo, ki razmišlja o tem, da bi po smrti daroval svoje organe, želi seveda dobiti čim več informacij. Potrebne informacije mu lahko da pooblaščena oseba v zdravstvenem domu, pooblaščena oseba v lekarni ali pa jih dobi pri Slovenija-transplantu. Vse potrebne informacije so na voljo tudi na spletni strani www.slovenija-transplant.si.

Pred presaditvijo se bolnik posvetuje z zdravnikom specialistom, ki ga zdravi in ki mu je presaditev kot zadnjo možnost zdravljenja tudi priporočil. Če ima bolnik dvome glede operacije, če ga je strah ali če potrebuje dodatno psihološko svetovanje, ga specialist napoti na pogovor h kliničnemu psihologu.

Glede presaditve ledvic se bolniki s kronično odpovedjo ledvične funkcije lahko posvetujejo v Centru za transplantacijo ledvic s transplantacijsko ambulanto, ki deluje v pritličju UKC Ljubljana.

Pred operacijo je navadno potrebno uskladiti veliko obveznosti. Pogovor s kirurgom in z zdravnikom specialistom, ki ga zdravi zaradi obolenja, je izredno nujen. Za spoznavanje s celotno ekipo pa običajno ni časa; če bolnik izrecno želi, lahko spozna ekipo, ki mu bo presadila organ ali tkivo.

Nadzor nad odvzetimi in presajenimi organi/tkivi je zelo temeljit. Izvajata ga Slovenija-transplant in Eurotransplant. Nadzor se začne že v operacijski sobi, kjer darovalcu odvzamejo organe. Transplantacijski koordinator, ki je vedno prisoten pri odvzemu, dokumentira prav vsak odvzeti organ/tkivo. Evidenco odvzetih organov vodita hkrati Slovenija-transplant in ET. Transplantacijski koordinator tudi dokumentira vsak organ/tkivo, ki je bil presajen v Sloveniji ter vsak organ, ki ga je Slovenija-transplant izročil ET oz. ga je od tam dobil. Če kateri od organov/tkiv zaradi neustreznosti in neskladnosti ni bil presajen, se ga uniči pred komisijo in izda posebno potrdilo o uničenem organu. Podpisniki tega potrdila so odgovorni strokovnjaki, ki ga ET pošlje Slovenija-transplantu ali obratno.

Slovenija-transplant komunicira izključno prek Eurotransplanta. V ST in ET je registrirana poraba oz. izmenjava vsakega organa glede na to, ali je bil:

• organ našega mrtvega darovalca porabljen v Sloveniji;
• organ našega mrtvega darovalca porabljen v enem od centrov ET;
• organ poslan iz ET;
• organ iz države zunaj ET, saj ponudba vselej pride prek ET.

V državo (Slovenijo) torej ne more »vstopiti« niti »izstopiti« organ, ne da bi bil registriran tako v ET kot v ST ter ne bi bila natančno znana izvor in kakovost organa.

Bolnik, pri katerem je ugotovljena možganska smrt, se pred tem vedno zdravi na enoti za intenzivno terapijo. Tam se osebje z vsem svojim znanjem in s pomočjo nadvse zapletenih aparatur in postopkov ves čas trudi, da bi bolnika pozdravilo do te mere, da bi se njegovi možgani rehabilitirali in bi lahko normalno živel naprej. V mnogih primerih so uspešni, včasih pa kljub zdravljenju možgani nepopravljivo odpovedo in pride do možganske smrti. Šele po ugotovljeni možganski smrti in nič prej se začnejo prvi pogovori transplantacijskega koordinatorja s sorodniki pokojnika o darovanju organov. Šele ko je odvzem organov potrjen, se naredi tipizacijo tkiv darovalčevih organov. Šele po bolnikovi smrti je torej jasno, ali gre za darovalca ali ne, in takrat se poišče ustreznega prejemnika. Zato v nobenem primeru ni mogoče kakršno koli predhodno nedovoljeno sodelovanje med zdravniško ekipo iz centra za intenzivno terapijo in transplantacijskim timom.

V ekipi, ki organe kasneje odvzame ob prisotnosti transplantacijskega koordinatorja, so kirurgi, anesteziologi in medicinske sestre iz drugega oddelka, kot v ekipi, ki je darovalca zdravila za časa njegovega življenja. Če ET določi prejemnika, ki ni iz Slovenije, darovalčeve organe odvzame kirurška ekipa iz države prejemnika, ki z zdravniško ekipo, ki je darovalca zdravila, nima popolnoma nič skupnega.

Naloga ST pa je tudi to, da pravilnost teh izvajanj nadzoruje.

Organe lahko zdravniška ekipa odvzame le pod pogojem, da so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Vsakršno odstopanje od teh predvidenih postopkov je prekršek, ki se ga tako tudi obravnava, in je tisti, ki bi to zlorabil, tudi kazensko odgovoren.

Če se za časa življenja človek ni opredelil proti darovanju svojih organov in tkiv, se takrat, ko je pri bolniku ugotovljena možganska smrt, za darovanje odgovorni zdravnik pogovori z njegovimi sorodniki o možnosti za darovanje. Če svojci darovanju ne nasprotujejo in menijo, da tudi pokojni ne bi nasprotoval, podajo soglasje in potem lahko stečejo priprave na odvzem organov. Če se sorodniki pokojnega ne strinjajo z odvzemom, se vedno popolnoma spoštuje in upošteva izraženo voljo svojcev.

Obstaja sistem sledljivosti organom. Za vsak odvzeti organ ali tkivo mora transplantacijski koordinator, ki sodeluje pri vsakem odvzemu, napisati poročilo, ki ga pošlje v centralo ET in odda Slovenija-transplantu. Sam je tudi odgovoren, da je odvzeti organ v pravi embalaži, opremljen s pravilno oznako in pravilno transportiran na mesto, ki je bilo odrejeno z alokacijskim sistemom. Koordinator uredi prevoz od mesta odvzema do mesta presaditve. Tudi za vsak presajeni organ obstaja natančen dokument, katerega izvod ima tako ET kot tudi Slovenija-transplant. Noben organ ne more »izginiti«, niti ilegalno »vstopiti« v naš transplantacijski sistem.

Vsak bolnik, ki je sprejet na zdravljenje v intenzivno enoto, je obravnavan enako. Osebje si prizadeva pozdraviti vsakogar. Ob sprejemu nihče ne vpraša, ali je bolnik darovalec ali ne. Podatek o opredelitvi za darovanje ni dostopen nikomur od zdravstvenega osebja razen transplantacijskemu koordinatorju, ki lahko v primeru možganske smrti s posebno profesionalno kartico ugotovi, ali je pokojni darovalec ali ne, pa še to šele po tem, ko je na kartico vpisan čas smrti. Ker pa transplantacijskega koordinatorja pokličejo šele po ugotovljeni možganski smrti, osebje ne more vedeti za bolnikovo opredelitev o darovanju. Tudi zato so njegove možnosti za zdravljenje enake kot pri vseh ostalih bolnikih. Postopek izključuje tudi teoretično možnost, da bi prišlo do zlorabe.

Prav tako je v praksi nemogoče nekoga razglasiti za darovalca in ga ne zdraviti. Testi možganske smrti se morajo opraviti pri optimalnih pogojih, ki bi v primeru najmanjše možnosti za preživetje in delovanje možganov to tudi zaznali. Ob teh pogojih, ki jih ustvarimo s pomočjo aparatov in zdravil, se ugotovi neodzivnost možganov oz nepovratna in dokončna okvara, ki pomeni smrt.

Zaradi teh optimalnih pogojev nastane možnost, da se še nekaj časa ohrani delovanje nekaterih drugih organov, ki jih lahko uporabimo za presaditev. Ob kakršni koli namerni opustitvi zdravljenja bi bili prav tako poškodovani tudi organi, ki bi jih lahko presadili.

Evidence o odvzetih organih so vodene na podlagi dokumentacije, ki jo ob odvzemu in za prevoz izpolni centralni transplantacijski koordinator, v knjigah in zapisih Slovenija-transplanta po pravilnikih, ki izhajajo iz Zakona o odvzemu delov človeškega telesa za namen zdravljenja.

Nadzor nad čakalnim spiskom prejemnikov vodi ST. Odločitev o uvrstitvi na čakalni spisek sprejmejo interdisciplinarni konziliji na klinikah, ki opravljajo presaditve posameznih organov.

Ko je bolnik uvrščen na čakalni spisek, prejme svojo šifro. V računalnik vpišemo tudi podatke o zdravstvenem stanju bolnika in druge podatke, pomembne za presaditev. Pri nekaterih organih so navedeni tudi podatki o tipizaciji tkiv, ki so pomembni za ugotavljanje skladnosti z darovalčevim organom.

Izbor najustreznejšega prejemnika se opravi vsakič, ko je na voljo nov organ, po zahtevanih merilih, ki jih določi stroka in sestavljajo računalniški program. Ta upošteva poleg tkivne skladnosti tudi bolnikovo zdravstveno stanje, čas čakanja na organ, včasih pa tudi bližino oz. oddaljenost prejemnika od transplantacijskega centra, v katerem je na voljo organ, nacionalno prioriteto, od koder prihaja organ. Pomembno je tudi, ali na organ oz. tkivo čaka otrok.

Slovenija-transplant vsakokrat, ko za določen organ v Sloveniji ni ustreznega prejemnika, organ ponudi ET, ki takoj poišče ustreznega prejemnika drugje. Slovenija-transplant ET prav tako ponudi vse organe ali tkiva , ki jih pri nas zaenkrat še ne presajamo; to so predvsem trebušna slinavka (kadar ni v kombinaciji z ledvico), pljuča in tanko črevo. Bolnike iz Slovenije, ki potrebujejo presaditev katerega teh organov, pošiljamo v tuje transplantacijske centre, s katerimi imamo ustaljeno in kakovostno sodelovanje.

Čakalna doba na posamezen organ je zelo različna in je tudi nepredvidljiva, odvisna od tkivne skladnosti darovalca in prejemnika, krvne skupine in tudi drugih dejavnikov. Okvirna čakalna doba za ledvica v Sloveniji je npr. dve leti.

Bolnik pričakuje presaditev, vendar nikoli ne ve natančno, kdaj bo. Ko se po izvidih in sprejetih merilih določi bolnika s čakalne liste kot primernega prejemnika za presaditev, osebo obvesti klinični transplantacijski koordinator. Nato se z bolnikom pogovori še specialist, ki ga zdravi.

Za prejemnika so prav tako jasne kontraindikacije oz. skupina bolezni, pri katerih ni možna presaditev. Načeloma je skupina bolezenskih kontraindikacij zelo podobna tisti, ki preprečujejo odvzem. Presaditev je operacija, na katero mora biti bolnik dobro pripravljen, ravno tako kot kot na druge operacije. Po presaditvi bolnik jemlje zelo močna imunosupresivna zdravila, s katerimi želimo preprečiti, da bi prejemnikovo telo zavrnilo presajeni organ. Ta zdravila oslabijo prejemnikov imunski sistem, zato je za končni izid transplantacije zelo pomembno, da je prejemnik na dan operacije optimalno pripravljen in v najboljši kondiciji ter nima nobenega virusnega ali bakterijskega obolenja. Če ima čakajoči bolnik slučajno kakršno koli akutno vnetje, ni primeren za operacijo, pa četudi v tem času najdemo zanj primeren organ.

Če je pokojni opredeljeni darovalec, svojce o odvzemu organov vedno obvesti transplantacijski koordinator. Če se pokojni za časa življenja ni izrecno opredelil proti darovanju svojih organov, se koordinator ob prisotnosti zdravnika, ki je ugotovil možgansko smrt, pogovori s sorodniki umrlega o možnosti odvzema organov za transplantacijo.

Dostop do zdravstvene dokumentacije darovalca ima poleg njegovega izbranega zdravnika tudi celotna ekipa zdravnikov specialistov, ki ga zdravi na centru za intenzivno terapijo. Po njegovi smrti ima vpogled vanjo tudi transplantacijski koordinator.

Zdravstvena dokumentacija prejemnika je dostopna njegovemu izbranemu zdravniku, transplantacijskemu koordinatorju ter skupini zdravnikov, ki so v transplantacijski ekipi, pred in po operaciji.

Podatek o opredelitvi za darovanje organov je zapisan na kartici zdravstvenega zavarovanja, vendar je zapis neviden in tajen do smrti. Po smrti se ta podatek preveri samo v primeru, ko je iz okoliščin razvidno, da bi bilo darovanje organov in tkiv po strokovnih merilih možno.

Podatki z zdravstvene kartice o opredeljenosti za darovanje so dostopni izključno zdravnikom, ki opravljajo koordinacijska dela na področju transplantacije, to so t. i. bolnišnični in centralni transplantacijski koordinatorji. Ti so pooblaščeni, da lahko preberejo podatek o opredelitvi za darovanje po smrti. Pooblastilo za branje podatka o darovanju po smrti omogoča povsem ločena koda na posebni profesionalni kartici. Različne skupine zdravstvenih delavcev imajo različna pooblastila za upravljanje z bolnikovimi podatki na profesionalni kartici.

Podatek o tem, ali je nekdo darovalec ali ne, lahko transplantacijski koordinator ugotavlja šele takrat, ko ga iz centra za intenzivno terapijo obvestijo, da je pri nekom ugotovljena možganska smrt. Če transplantacijski koordinator ugotovi, da je umrla oseba opredeljena kot darovalec, lahko steče postopek za odvzem in presaditev organov. V vsakem primeru transplantacijski koordinator pojasni možnost darovanja svojcem umrlega. Če ti v imenu pokojnika nimajo zadržkov, lahko steče postopek za odvzem organov in presaditev.

Podatek o opredelitvi glede posmrtnega darovanja se vpiše v elektronski Slovenski nacionalni register opredeljenih darovalcev organov po smrti, podatki iz registra pa so vezani na podatkovno bazo kartice zdravstvenega zavarovanja.  Preberejo jih lahko izključno osebe, ki imajo ustrezno profesionalno kartico za branje tega podatka, torej  pooblaščeni zdravniki, imenovani bolnišnični koordinatorji v donorskih bolnišnicah.

Poklicna etika zavezuje vsakega imetnika profesionalne kartice, da jo uporablja samo za zakonsko predpisane namene. Poleg tega je za morebitno zlorabo ali neupravičeno uporabo odgovoren tudi kazensko in po splošnih odškodninskih predpisih.

Postopek ureja 23. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in sicer:

1. točka, 9. alineja:

• z OZZ je zavarovani osebi zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v celoti za zdravstveno varstvo v zvezi z darovanjem in izmenjavo tkiv in organov za presaditev drugim osebam;

2. točka, 1 alineja:

• z OZZ je zavarovani osebi zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev najmanj 95 % vrednosti storitev v zvezi s presaditvijo organov in drugimi najzahtevnejšimi operativnimi posegi ne glede na razlog.

(več o zavarovanju je dostopno na spletni strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije: www.zzzs.si)

Če organ prihaja iz tujine, stroške krije Slovenija-transplant. Če se organ odda iz Slovenije, je plačnik ET.

Da. 100-odstotno ali 95-odstotno. (gl. odgovor na vprašanje št. 74).

V Sloveniji je odvzem in presaditev mogoča le v javnih zdravstvenih ustanovah. Tudi pridobivanje organov in tkiv je mogoče le v vzpostavljenem in varnem donorskem sistemu, ki ga nadzoruje in vodi Slovenija-transplant.

Le roženico lahko presadi zasebnik, če ima koncesijo in dovoljenje Ministrstva za zdravje RS.

Odločitev je zelo intimno in globoko dejanje vsakega posameznika. Darovanje organov po smrti je vsekakor veličastna oblika pomoči neznanemu sočloveku. Z darovanjem organov po svoji smrti lahko rešimo brezizhodno zdravstveno situacijo in tudi življenje več ljudem naenkrat. Hkrati se moramo zavedati, da lahko neznani darovalec življenje reši tudi nam, če bi zboleli za dokončno odpovedjo organa in bi potrebovali presaditev.

Darovanje in presajanje organov je v skladu z vsemi moralno-etičnimi načeli transparentnosti, pravičnosti, neprofitnosti, profesionalnosti in deontologije. Darovanje in presajanje organov je urejeno z zakonom, v Sloveniji pa program vodi, organizira in nadzira javni zavod Slovenija-transplant. Obstaja tudi več etičnih priporočil in deklaracij, ki jih naša država strogo spoštuje. Preprodaja organov je zakonsko prepovedana.

Darovanje in transplantacijo organov podpirajo vse svetovne religije.

Etično komisijo za presaditev imenuje minister za zdravje.

Vse organe in tkiva darovalcu odvzame specializirana zdravniška ekipa, ki opravlja kirurške posege. Odvzem organov poteka v operacijski dvorani v enakih pogojih kot katera koli druga operacija. Zdravniška ekipa ravna z darovalcem zelo spoštljivo in na način, da darovalec ohrani vse svoje dostojanstvo. Ko zdravniki odvzamejo darovalčeve organe, mu operativni rez zašijejo s šivom kot po rednih operacijah. Po odvzemu se truplo umije in oskrbi po vseh zakonih spoštovanja do človeškega telesa. Po končanem postopku se odpelje na Oddelek za patologijo. Zunanji videz darovalca se po odvzemu organov skoraj ne razlikuje od prvotnega stanja.

Vse organe in tkiva odvzame strokovno usposobljena zdravniška ekipa, ki z darovalcem ravna enako, kot če bi bil bolnik. Po odvzemu mu operativni rez zašijejo s šivom kot po rednih operacijah, nato truplo umijejo in odpeljejo. Na truplu se skoraj ne pozna, da so mu odvzeli notranje organe.

Vsa večja verstva sveta, vključno z rimo-katoliško, pravoslavno, islamsko in evangeličansko versko skupnostjo so darovanje in presajanje organov sprejela kot eno največjih moralno-etičnih vrednot človeštva in kot izjemno obliko pomoči sočloveku. Natančneje izražena stališča večjih verskih skupnosti v Sloveniji si lahko preberete na spletni strani www.slovenija-transplant.si.

Da, v skupini je lahko tudi duhovnik. Pogosto se pogovarjamo tudi o principih in načelih cerkve o darovanju. Za tesnejše sodelovanje na tem področju v Sloveniji pa bomo morali opraviti še nekaj korakov.

Darovanje organov je popolnoma anonimno, zato prejemnik v nobenem primeru ne more prejeti osebnih podatkov o svojem darovalcu. Izjemoma se na prejemnikovo željo lahko izda le spol, državo in približno starost darovalca.

Prejemnik, ki bi se na vsak način rad zahvalil družini svojega darovalca za podarjeno življenje, lahko napiše nepodpisano pismo in ga naslovi na Slovenija-transplant, ki ga nato odpremi v center, od koder izhaja umrli darovalec. Od tam ga posredujejo družini umrlega darovalca.

Darovanje organov je popolnoma anonimno, zato darovalčeva družina ne more izvedeti osebnih podatkov prejemnika/ov. Izvejo lahko le spol prejemnika/ov in njegovo/njihovo približno starost, transplantacijski koordinator pa jim lahko pove tudi to, ali prejemnik (ali več prejemnikov) živi s presajenim organom naprej.

Za časa življenja lahko daruje le tisti darovalec, ki poleg zakonskih predpisov izpolnjuje tudi potrebna zdravstvena merila. To pomeni, da mora biti popolnoma zdrav (ni nosilec virusnih ali bakterijskih okužb, nima malignega obolenja, ki bi se lahko razširil na podarjeni organ) in ne sme pripadati nobeni rizični skupini za možne okužbe (uživalci prepovedanih drog, zaporniki). Preden živi darovalec lahko daruje svoj organ ali tkivo, primer obravnava etična komisija za presaditve, ki med drugim natančno preuči tudi možne zdravstvene posledice za darovalca. Če bi slednji po darovanju organa ali tkiva utrpel resne zdravstvene posledice, komisija odvzema oz. darovanja ne dovoli.

Zato lahko darujejo le tisti, za katere zdravniška komisija presodi, da jim tovrstna operacija ne bo pustila nikakršnih usodnih posledic za zdravje. Darovalcu neposredno po operaciji ni priznana nikakršna stopnja invalidnosti, zaradi katere bi se lahko predčasno invalidsko upokojil. Če pa se zaradi operacije pri njem pojavijo zdravstvene težave čez nekaj let, se ga obravnava kot vsakega drugega bolnika s podobno ali z isto boleznijo.

Darovanje organov je izjemna oblika pomoči sočloveku. Poteka popolnoma anonimno (podatke o darovalcih in prejemnikih ima le Slovenija-transplant) in je neprofitno usmerjena dejavnost, zato darovalec ali njegova družina ni upravičen/a do kakršnega koli denarnega nadomestila.

Vse postopke, ki so povezani z odvzemom organov, svojcem darovalca razloži transplantacijski koordinator. Koordinatorji so zdravniki, ki so posebej izobraženi za svetovanje svojcem v psihološko izjemno težkih situacijah. Svojci pogosto vprašajo tudi zdravnika specialista, ki dela v intenzivni terapiji, marsikatero podrobnost v zvezi z darovanjem ali z možgansko smrtjo. Če svojci potrebujejo še dodatno pomoč, jim lahko svetuje in pomaga tudi klinični psiholog.

Transplantacijski koordinator svojcem darovalca nudi psihološko oporo in svetovanje za vprašanja v zvezi z darovanjem organov in tkiv. Če svojci potrebujejo dodatno pomoč in svetovanje, se lahko pogovorijo s kliničnim psihologom.

Zdravnik specialist, ki zdravi bolnika v intenzivni terapiji, pa je dolžan opraviti pojasnilni pogovor o poškodbi oz. bolezni, ki je pripeljala do smrti, in tudi že med časom zdravljenja o stanju bolnika in poteku bolezni. Z odkritim pogovorom se ustvari zaupanje med zdravniki in svojci, kar pozneje zelo olajša pogovor o možnem darovanju, če pride pri poškodovancu do smrtnega izhoda.

Prejemniku v obdobju čakanja na operacijo nudi psihološko oporo in svetovanje klinični psiholog. Z njim se prejemnik prvič sreča, ko se interdisciplinarni konzilij odloči, da je kot bolnik po medicinskih kriterijih primeren za transplantacijo. Psiholog se s čakajočim prejemnikom pogovori o tem, kako doživlja svojo bolezen, kaj pričakuje od operacije in česa se boji. Vsakega prejemnika, ki čaka na presaditev, psiholog obravnava osebno in mu pomaga prebroditi dileme in morebitne strahove.

Obdobje neposredno po operaciji je za prejemnika lahko zelo stresno. Sprašuje se, ali bo telo podarjeni organ sprejelo ali ne. Tudi potem, ko je že jasno, da je telo presajeni organ sprejelo, se pojavlja tesnoba pred vsakim kontrolnim pregledom. Prejemnika skrbi, koliko časa bo novi organ normalno deloval. Večina bolnikov tudi razmišlja o darovalcu, kar je zelo normalno. Novonastalo situacijo je potrebno sprejeti in tako rekoč predelati.

Pri nekaterih prejemnikih se pojavijo samoočitki, ker je moral nekdo umreti, da so sami lahko živeli naprej. Če so notranje stiske prevelike, jih lahko s pogovorom in svetovanjem pomaga rešiti klinični psiholog.

Celoten postopek presaditve ter pooperativnega obdobja oz. zdravljenja bolniku razloži zdravnik specialist, ki je bolniku predlagal presaditev organa kot zadnjo možnost zdravljenja, in tudi kirurg, ki bo presaditev opravil.

Ko se ekipa zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev odloči, da je presaditev zadnja možnost zdravljenja, jo predlaga bolniku. Če se bolnik strinja s terapijo, je uvrščen na čakalno listo za organ, ki ga potrebuje. Takrat tudi podpiše izjavo, s katero potrdi, da se strinja s presaditvijo. Njegovi osebni podatki so vodeni pod številko oz. šifro, ki je sestavljena iz zaporedne številke čakajočega, države, iz katere prihaja, šifre, ki predstavlja organ, na katerega čaka in lastnosti tkivne skladnosti.

Pred operacijo mora prejemnik podpisati le splošni obrazec, da je seznanjen s postopkom operacije in da dovoli poseg v splošni anesteziji. Tak obrazec morajo podpisati vsi bolniki pred napovedanimi operacijami ne glede na to, ali gre za transplantacijo ali za kateri koli drug kirurški poseg.

Najbolj jasne podatke bi dobili, če bi vprašali bolnike. Imeli smo že priložnost prisluhniti ali prebrati javne izjave bolnikov. Zgodbe transplantiranih bolnikov so zbrane tudi v knjigi »Kdo sem in če sem, zakaj«, ki jo je leta 2012 izdalo Slovensko društvo Transplant.

Govorimo o preživetju presadka in preživetju bolnika. Za vsak posamezen organ so podatki nekoliko različni. Preživetje ledvice in ledvičnega bolnika po transplantaciji v 5-letnem obdobju je od 70- do 90-odstotno. V Sloveniji imamo celo boljše rezultate kot v evropskem povprečju.

Naredili so tudi raziskavo za preživetje starejših od 70 let po presaditvi. Ugotovljeno je bilo, da je pri starejših življenjska doba bolnikov po transplantaciji daljša od bolnikov na dializi.

V obdobju 3 do 4 mesecev po operaciji lahko nastane akutna reakcija zavrnitve, ki je lahko zelo huda. Vse poznejše reakcije pa imenujemo kronične reakcije in lahko nastanejo tudi nekaj let kasneje.

Glede operativnih zapletov je pogostnost takšna, kot pri ostalih velikih operacijah istega področja. Na splošno je težje razložiti področje zapletov. Navadno se o tem razlaga neposredno v povezavi z operacijo pri določeni osebi in pri določenem bolezenskem stanju

Preživetje organov je spet težko izraziti na splošno. Življenjska doba presadka je odvisna od organa, kakovosti organa, stanja prejemnika in tudi pooperativnih zapletov. Seveda je še eno dogajanje zelo pomembno in močno skrajša dobo preživetja presadka – to je zavrnitvena reakcija. Poznamo zgodnje in pozne zavrnitvene reakcije, ki lahko ogrozijo presadek.

Kakovost življenja se po presaditvi običajno zelo izboljša. Kako močno bo prejemnik občutil spremembo, je odvisno tudi od tega, kateri organ je dobil. Največji kakovostni skok verjetno občutijo ledvični bolniki, ki so nenadoma osvobojeni dialize. Po operaciji se običajno poleg zdravstvenega počutja močno izboljša tudi njihovo psihično počutje, socialni stiki se okrepijo ali celo ponovno vzpostavijo. Pri bolnikih po transplantaciji jeter in pljuč ali srca pa seveda govorimo o vrnitvi v življenje.

Po podatkih raziskave, ki smo jo izvedli na Slovenija-transplantu v letih 2008 in potem ponovno v letu 2010, je načelna podpora in pripravljenosti za darovanje zelo visoka in presega 80 odstotkov. Ko pa je potrebno narediti nekaj bolj konkretnih odločitev ali korakov, ta odstotek takoj upade. Med te odločitve sodi: pri darovanju za časa življenja testiranje, konkretnejši pristanek, pri opredelitvi za darovanje po smrti pa kakršen koli pristanek oz. podpis.

Drugi podatek, ki tudi kaže na pripravljenost za darovanje, je odstotek odklonitev za darovanje v pogovoru s svojci. V Sloveniji se giba med 20 in 24 %, kar je v primerjavi z drugimi državami zelo solidno.