0 %
Komaj čakaš,
da naloži?
Miha čaka na novo srce
več kot 170 dni.

Andrej Mlinar

 

Moja zgodba

“Nič ne je, izbirčen je pri vsaki hrani, takoj bruha, noče piti čajev, ki jih je svetovala in priporočala ženska na Vrhniki, saj ne pove točno, zakaj ga boli trebuh ali želodec.” Jaz sem pa hodil v šolo, živel v otroških željah in se srečeval z občasnimi zdravstvenimi težavami.

Na šolskem zdravniškem pregledu pri desetih letih.

Zdravnik: “Ja, se ti dobro počutiš?”

Andrej: “Ja, se. Občasno me boli tu in tam. Včasih, ko kaj pojem, pa tudi bruham, a ne zmeraj.”

Zdravnik: “Veš, krvni izvidi niso dobri. Nič hudega ni, z mamo pojdita na Infekcijsko kliniko v Ljubljano.”

Pričelo se je dvomesečno zdravljenje, ki pa ni prineslo veliko sadov. Kasneje je bila izvedena biopsija jeter, ki je pokazala nepravilno delovanje jeter. Sledilo je ponovno enomesečno zdravljenje z infuzijami, s terapijo sem nadaljeval doma. Bilo je nekaj stranskih učinkov zdravil, ki pa so splahneli, ko sem prenehal s terapijo. Izvidi so se normalizirali, stanje se je izboljšalo. Zaključek, ki je sledil: “Andrej! Nič alkohola, penečih pijač, izogibaj se pretirano začinjene hrane in hrane z žara, drugih omejitev ni.” Kot trinajstletnik nisem bil prestrašen, pač bil sem bolan, sedaj bo bolje. Nasvet zdravnika me je spremljal kot lastna senca. Končal sem šolo in prišel do poklica. Vojaškemu roku se nisem izognil, kljub temu da sva bila z zdravnikom prepričana, da se mu bom, zato sem ga opravil pri zelo mladih letih. Dobil sem nekaj dobrih izkušenj za bodoče življenje. Nasvet zdravnika je še vedno ostal. Zaposlil sem se in živel mladostniško življenje. Težav s tem, da ne pijem alkohola, pri sovrstnikih nisem imel. Bila je izrečena kakšna beseda in mišljenje, kar sem gladko preslišal. Ja, besede lahko škodujejo, lahko pa tudi pomagajo, sproščajo, postaneš trši.

Kako so to spremljali moji domači in sorodniki? Različno. Bil sem bolj sam. Biti na vasi ali v mestu je razlika. Pa kaj bi s tem, saj sem v mislih imel vedno zdravnikov nasvet. Z leti sem dozoreval, si zgradil dom, poiskal sopotnico, prišli so otroci, bilo je lepo do trenutka, ki mu lahko rečeš tema. Tu ne veš, kaj je resnica, začetek, konec, smrt, majhni otroci, resnično je samo leto 2002.

Utrujen sem. Kdaj bo konec službe? Še v trgovino in domov. Noge me bolijo. Samo, da pridem domov. Ležem. Kako je prijetno. Zopet imam dovolj moči. Pomagam bratu in očetu na kmetiji. Ah, to sonce! Ne, utrujen sem, ne morem. Noči postajajo dolge. Noge so boleče. Spanja ni. Pri zdravniku sem že vsak teden, nič pregleda krvi, nekaj ostrih nasvetov, zdravila, pivo in sonce ne gresta skupaj. Bil sem prizadet. Domača zdravila, čaji, vse skupaj ne pomaga nič. Tema. Končno rana, ko je bil potreben manjši kirurški poseg. Zdravnik me je poslal še k dermatologu, češ da ne sodim k njim. Minilo je leto, težave so se stopnjevale. Vsi okrog mene so postajali učeni zdravniki in zaključili, da se premalo gibljem. Tokrat so se rane ponovile po sklepih. Takoj so me odpeljali k revmatologu. Opravili so preiskave. Spet zdravnik: “Pojdite k zdravniku, ki zdravi bolezni prebavil.” “Kako naj grem, saj mi nihče ne verjame?” “Sedaj vam bodo, le pojdite.” Pregledi, bolniški dopust, polovični delovni čas. Izvedena je bila biopsija jeter. Zdravnik je dejal, da gre za resno jetrno okvaro, ki pa je ni povzročil alkohol. Končno nekdo, ki mi je verjel, da nisem alkoholik. Svetoval mi je presaditev jeter, naj malo o tem razmislim in povem. Bolezen je tiho napredovala. Domači in drugi niso verjeli mojim besedam in izvidom. “Premalo se giblješ in ne piješ domačih čajev,” so bile najpogostejše besede. Za pogovor mi je ostala samo žena, ki je spoznala, da lahko ostane sama z otroki. S sestro na oddelku sva se dolgo pogovarjala o slabem in dobrem. Po pogovoru sem spoznal, da je moje mišljenje do bolnikov, ki so na istem kot jaz in je bil vzrok njihove bolezni alkohol in temu podobna dejanja, krivičen in žaljiv. Spoznal sem, da smo vsi v enakem položaju in z enakim vprašanjem: zakaj se to dogaja ravno meni?

Pogovor s psihologinjo. To je bila hrana za dušo in telo. Pogovor z osebo, ki je že imela presajen organ, sem odklonil. Postal sem bolj sproščen, nisem imel več slabih in črnih misli. Opravil sem preglede in priprave na operacijo ter odšel domov. Kmalu so mi sporočili, da sem na listi za presaditev. Šolska trema, meseci nespečnosti in sanj, ki so bile kot najhujša grozljivka. O teh sanjah nisem govoril niti ženi. “Andrej, obdrži trezno glavo.” Te misli sem kmalu pospravil nekam globoko, ne vem kam. Zapustile so me.

Dve leti sem čakal. Bolezen je mirovala. Bolniški dopust je komisija delno prekinila. Delal sem po štiri ure. Bolezen je počasi napredovala. Dvakrat so me poklicali, a organ ni bil primeren zame. “Če ni, pa bo drugič.”

Julij 2008. Operacija. Vse je potekalo brez zapletov. Štirinajstega dne je nastopila vročina. Sledile so preiskave. Ekipa kirurgov je pregledala izvide. Postajal sem nervozen, loteval se me je obup. Sestre so to opazile. Tekle so tudi solze, po pogovoru sem se umiril. Zdravnik je prisedel: “Zavrnitev organa. Čaka vas zdravljenje, lahko tudi ponovna presaditev.” Sledilo je čakanje na odziv terapije. Dva meseca bolnišnice. Zavrnitev je mirovala. Bil sem odpuščen iz bolnišnice. Ja, ne jok ne stok, nič ne pomaga. Ta izkušnja me je še bolj utrdila. Življenje je postajalo svetlo, sončno, prijazno. Vsakemu sem prisluhnil, se z njim pogovarjal. Vedno sem našel čas za delo in za prosti čas. Vsak dan sem preživel tako, kot da bo naslednji dan še lepši. Ko nekaj izgubiš in se ne vrne, je izgubljeno. Kar ti ostane, je spomin in ta spomin te ne sme žalostiti. Pusti mu, naj gre mimo tebe pa čeprav je bilo kdaj še tako hudo. Usodi se ne moremo izogniti. Vsi smo tu, da živimo in na kraju umremo.

Junija 2009 sem imel ponovno presaditev jeter in tudi takrat je prišlo do zavrnitve, vendar zdravljenje ni bilo potrebno. Operacija je potekala brez zapletov. Hitro sem postajal vse bolj gibljiv in bolnišnico zapustil po dvajsetih dneh. Ponovno sem moral v bolnišnico zaradi slabih izvidov, a sem se hitro vrnil domov. Zdravje se mi je izboljšalo, kondicija je napredovala. Pri 43 letih nadaljujem z novim življenjem, ki pa ni nič drugačno, samo lepše in bolj optimistično je. Če bi se pogovarjali in drug drugemu podarili toplo besedo ter vesel nasmeh, bi veliko naredili. Ne bi bilo stisk, bolečin, veliko nasmehov bi ostalo. Ja, taka je moja zgodba in razmišljanje. Ob izgubi niste obsojali, ampak ste darovali. Hvala.

 

Opredeli se

1

Izpolni pristopno izjavo, ki jo prejmeš na enem izmed prijavnih mest.

2

Izpolnjeno pristopno izjavo z osebnim dokumentom in kartico zdravstvenega zavarovanja oddaj na enem izmed prijavnih mest.

3

O odločitvi se pogovori z najbližjimi.

Daruj svoj glas.

Sporoči, da si proti dolgim čakalnim vrstam. Podpri pobudo in daruj glas za večjo ozaveščenost o tej problematiki.
Deli na:

Deli

Daruj svoj čas.

Z veseljem vam lahko predstavitev pomena darovanja organov in tkiv predstavimo tudi pri vas.

Pišite nam:

info@daruj.si

Medijski partnerji