0 %
Komaj čakaš,
da naloži?
Miha čaka na novo srce
več kot 170 dni.

Lidija Pukšič

 

Neizmerno obdarovana

“Vzami vsak dan svoj križ in hodi za menoj” (Lk 9,23).

Te svetopisemske besede so se me dobesedno oprijele. Bolezen je križ, reže v dno bitja, ko ga odrivaš, je še težji, če ga sprejmeš, je lahko blagoslov zate in za druge. To je Božja vzgoja, po kateri zorim, lažje razumem ljudi, ki trpijo, blizu so mi bolni in tisti, ki težko sprejemajo bolezen. Danes že šesto leto okušam Božjo dobroto, veličino, čudež, DAR, ki se me je dotaknil in me počlovečil. Duh je vodil zdravnike – kirurge, vse, ki so mi stali ob strani z molitvijo, z dobro besedo spodbude, da se lahko zahvaljujem za dar življenja. Kajti vsak trenutek je dragocen, ker je bil znova podarjen z novim rojstvom.

Bolezen

V letu 2000 je izvid krvi pokazal spremembo jetrnih testov. Po nadaljnjih preiskavah pri gastroenterologih so postavili Dg: primarna biliarna ciroza jeter. Postavilo se mi je vprašanje – kaj to pomeni zame? Zdravnica mi je lepo razložila in povedala, da je v nadaljevanju bolezni edina rešitev transplantacija. Dodala je: ,,Kolikor bo mogoče, bomo z zdravili zavirali napredovanje bolezni.” Pomen transplantacije je bil zame popolnoma tuj. Razumela sem, da gre za zamenjavo organa, to pa je bilo tudi vse. Vsa objokana sem stopila k s. Slavici in ji zaupala svojo bolečino. Ni bilo lahko povedati. Jokali sva obe. Molili sva in izročili razvoj moje bolezni in potek zdravljenja Bogu, kajti On edini ve, kaj dela in kaj je zame in za nas najbolje. Tolažile so me psalmistove besede: “Upaj v Gospoda, bodi pogumen, naj se ti okrepi srce, upaj v Gospoda” (Ps 27,14).

Sprejela sem možnost homeopatskega zdravljenja. Poskusila sem. Zdravstveno stanje se mi je bistveno poslabšalo. Počasi sem poskušala dojeti, da Gospod misli resno in bo potrebna transplantacija. Začela se je pot strahu, negotovosti – kaj bo in kako bo z menoj? Postajala sem rumena, telo me je vedno bolj srbelo. Spremenjena barva kože me je notranje zelo bolela, težko je bilo soočenje pred ogledalom, oblile so me solze. Prebujal se je neprijeten občutek pred ljudmi. Bolelo me je, ko me je kdo ,,pohvalil”, kako dobro izgledam. Kakor je bolezen napredovala, tako se je čustveno stanje slabšalo, kar pomeni, da sem postajala močno občutljva in ranljiva. Leta 2003 je potekal v Mariboru karizmatični seminar o Božji ljubezni in zdravilni moči odpuščanja, ki ga je vodil p. Robert De Grandis iz ZDA. Seminarja sem se udeležila z željo in hrepenenjem, da bi mi Bog podaril tisto, kar ve, da je dobro zame. Prejela sem milost, saj je sam karizmatik molil nad menoj. Povedala sem, da čakam na presaditev jeter. Dobila sem notranjo moč, nebeški občutek miru in novega upanja. Rekel je, naj se pogovorim z zdravniki, molim ter zaupam.

Pričakovanje

Po vseh opravljenih pregledih in uvrstitvi na čakalno listo se je začel intenzivni čas pričakovanja. Neprestano, dan in noč, so me preganjale skrbi, kako bo z menoj. Ostrina neuravnoteženosti me je mučila – danes dobro, jutri slabo počutje. Utrujenost se je stopnjevala dan za dnem, srbenje je postajalo neznosno. Ko dobim klic iz UKC, ali bom sposobna odgovoriti pozitivno? Po devetih mesecih čakanja sem dočakala prvi klic – dr. Sojar: ,,Lahko pridete, imamo nekaj za vas.” Je to res ali sanjam? Nisem dojela, kaj se dogaja. Preprosto, šla sem. Žal tokrat ni uspelo. Organ ni bil ustrezen. Čakanje se je nadaljevalo. Prihajale so misli, da je vse brez veze; zakaj je to potrebno; morda pa sploh ne bo potrebna operacija; kaj pa vem, kakšne načrte ima BOG z menoj. Ko me je spremljalo takšno stanje nezaupanja, so mi dajale moči misli papeža Janeza Pavla II.:,,Tudi Kristus ni stopil s križa.” Zakaj hočem v neznano? To je bil izziv, da vedno znova izročam svojo pot Gospodu. “Tvoje usmiljenje Gospod bodi nad nami, kakor upamo v tebe” (Ps 33,22). Oseba, ki je bila na čakalni listi, je zavrnila transplantacijo. Popolnoma jo razumem, kajti ni enostavno. Od takrat naprej sem molila, da mi Gospod da moči, da v trenutku, ko me bodo poklicali, sprejmem ta poseg. Nadaljevala sem s potrpežljivim čakanjem, kdaj bo vendar napočil čas novega upanja.

Novo upanje in hvaležnost

Končno sem dočakala vesel trenutek, ki je zaznamoval vse moje življenje – 16.2.2005. Nisem razumela, da se meni to dogaja in ravno takrat sem bila v viroznem stanju. Povedala sem po telefonu, a dr. Stanisavljević je rekel, da naj kar pridem in se bomo odločili skupaj. Odločitev je postala resničnost. Končno sem dočakala tisto, v kar skoraj nisem verjela in čemur sem se izmikala.

Neverjetno! Je sploh mogoče, da še živim, da lahko pomigam s prsti na nogah in rokah. Opazim spremembo na koži, nisem več rumena, koža ne srbi več, je to sploh mogoče!? Od veselja in nepopisne sreče mi teko solze. To je čudež, si pravim! Tako veselje je stopalo vame! Že 13. dan po presaditvi je nastopila zavrnitev. Pojavila se je visoka vročina, bila sem iz sebe, kaj se spet dogaja. To je pomenilo, da bom spet 14 dni ostala v bolnišnici. Ni mi bilo vseeno, a to je bila edina rešitev. Dobila sem zdravila in vse se je spet normalno vzpostavilo. Naslednjo zavrnitev sem doživela že čez tri mesece in zadnjo, še tretjo, ravno ob letu dni. Ob tej zavrnitvi nisem čutila nobenih sprememb, običajno se je pojavila utrujenost. Vse skupaj me je kar nekaj stalo, a zmogla sem, ker sem zaupala in mnogo ljudi je molilo zame.

Veselim se, da smem živeti, veselim se daru, ki sem ga prejela. Vsak dan mi je na novo podarjen, zato se ga smem veseliti z drugimi. Ko se zavem novega dne, rečem, Bogu hvala, da bom lahko šla v naravo na sprehod ali tek. Kadar je ugodno vreme, kolesarim, da ohranjam kondicijo za moč, ki jo potrebujem na poti. Poskušam poslušati telo, kaj mi govori in slediti temu tudi z zdravo prehrano. Veselim se skupnih srečanj in pohodov v hribe, ki jih organizira društvo Transplant. Na njih si podelimo skupne težave in drug drugemu vlivamo pogum in veselje do življenja.

Res je težko izraziti z besedami, kaj vse se je pletlo v meni, zato raje vse polagam v Božji objem, ker verujem, da Bog to najbolje razume. Vedno znova me ogrevajo besede: ,,Moje zaupanje je v tebi, Gospod!” (Ps 39,8)

V zahvalo in iz hvaležnosti za vse podarjeno sem smela letos skupaj s s. Slavico poromati k Mariji v Lurd, da sem ji izročila vse, kar sem nosila v svojem srcu, zato ste bili z menoj vsi…

Te vrstice namenjam prav tistim, ki jih je strah, ki dvomijo in jih skrbi za zdravje, ko se znajdejo v podobni situaciji. Naj se ne ustrašijo tega, kar bodo doživljali, ampak gredo pogumno naprej, v zaupanju v življenje. Ne bežati pred stiskami, ker se bodo slej ko prej vrnile. Priznaj si jih, poišči si nekoga, ki je že prehodil to pot. Ostani pogumen in ne oklevaj. Odloči se, če tako čutiš v svojem srcu. Poslušaj zdravnike in izroči se v Božje roke, potem se ti ni treba bati, ker boš na varnem. Splača se, kakovost življenja se spremeni. Seveda, glede na zmožnost vsakega posameznika. Ne morem reči, da ni problemov in težav, potrebno se je boriti ravno tako, vendar na drugačen način.

Iskrena zahvala gre našim kirurgom, zdravnikom in vsemu medicinskemu osebju za njihovo požrtvovalno delo in skrb. Vsak od nas se dobro zaveda, koliko ste morali vložiti, da je rehabilitacija potekala stabilno. Bog vam naj za to povrne! HVALA!

 

Prva zahvala pa velja darovalcu in njegovim svojcem, ki so spoznali in vedo, kaj pomeni, “da je še po smrti možno ljubiti. To je dejanje velike ljubezni, ki daje življenje za druge, ko je dala možnost, da lahko še nekdo drug živi” (CD 88, 90–91).

 

Opredeli se

1

Izpolni pristopno izjavo, ki jo prejmeš na enem izmed prijavnih mest.

2

Izpolnjeno pristopno izjavo z osebnim dokumentom in kartico zdravstvenega zavarovanja oddaj na enem izmed prijavnih mest.

3

O odločitvi se pogovori z najbližjimi.

Daruj svoj glas.

Sporoči, da si proti dolgim čakalnim vrstam. Podpri pobudo in daruj glas za večjo ozaveščenost o tej problematiki.
Deli na:

Deli

Daruj svoj čas.

Z veseljem vam lahko predstavitev pomena darovanja organov in tkiv predstavimo tudi pri vas.

Pišite nam:

info@daruj.si

Medijski partnerji